Dodatek za povezljivost

Pregled DB2 za VM

Vsak Upravljalnik baz podatkov DB2 za VM lahko upravlja eno ali več baz podatkov (naenkrat), nanj pa se običajno sklicuje z imenom baze podatkov, ki jo trenutno upravlja. To ime relacijske baze podatkov je enkratno znotraj niza medsebojno povezanih omrežij SNA.

Različne komponente DRDA in VM, vključene v obdelavo porazdeljene baze podatkov, so opisane spodaj. Te komponente omogočajo Upravljalnikom baz podatkov DB2 za VM dostop do lokalnih relacijskih baz podatkov in komuniciranje z oddaljenimi sistemi v omrežju SNA.

AVS
Podpora za APPC/VTAM (AVS) je komponenta VM, ki aplikacijam VM omogoča dostop do omrežja SNA. V njo je vključena funkcija logične enote (LU), kot jo definira SNA. LU se v okolju VM imenuje prehod. AVS se v nadzornem sistemu skupin izvaja kot aplikacija VTAM. Klice makrov APPC/VM pretvori v klice makrov APPC/VTAM in obratno. APPC/VM za usmerjanje in prevajanje uporablja AVS. AVS omogoča usmerjanje zahtev DB2 za VM med lokalnim sistemom VM in oddaljenimi mesti SNA. AVS morate uporabiti vsakič, ko aplikacije ali baze podatkov DB2 za VM komunicirajo z aplikacijami ali bazami podatkov, ki niso DB2 za VM.

Uporabnik, ki dela na zahtevniku aplikacij, mora imeti pred pošiljanjem zahtev pooblastilo za vzpostavitev povezave prek prehoda AVS. Preden lahko AVS posreduje zahteve uporabnikov, mora imeti sprejemni prehod AVS na strežniku aplikacij pooblastilo za vzpostavitev povezave s strežniškim računalnikom DB2 za VM. Pooblastilo se dodeli s posredovanjem ustreznih krmilnih stavkov imenika IUCV na delovni postaji uporabnika, na delovni postaji z bazo podatkov in na oddajnih in sprejemnih delovnih postajah. Za podrobnosti o tem postopku preberite priročnik VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.

APPC/VM
APPC/VM je API na ravni zbirnika VM, ki nudi podniz nabora funkcij LU 6.2, kot jih definira SNA. Dejansko to pomeni, da nudi besede LU 6.2, ki aplikacijam DB2 za VM omogočajo, da se povežejo z lokalnimi in oddaljenimi Upravljalniki baz podatkov. Besede LU 6.2, ki jih podpira APPC/VM, so navedene v priročniku VM/ESA CP Programming Services.

Komunikacijski imenik
Komunikacijski imenik je datoteka CMS NAMES, ki ima posebno vlogo pri vzpostavljanju pogovorov APPC med lokalnim zahtevnikom aplikacij in strežnikom aplikacij VM. Imenik nudi potrebne informacije za usmerjanje in vzpostavljanje pogovorov APPC s ciljnim strežnikom. Te informacije vključujejo postavke kot so ime LU, TPN, zaščita, ime načina, ID uporabnika, geslo in ime baze podatkov.

DB2 za VM za razrešitev RDB_NAME za ustrezne podatke usmerjanja uporablja oznako COMDIR :dbname.

Ta posebna datoteka in njena funkcija za komunikacije sta opisani v priročniku VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.

CRR
CRR (Coordinated Resource Recovery) je pomožni program VM, ki usklajuje odobritev in čiščenje sprememb v popravkih zaščitenih sredstev. Porazdeljeni uporabniški programi v sodelovanju s CRR zaščitene pogovore uporabljajo, da zagotovijo integriteto sredstev porazdeljenih transakcij.

Strežnik za obnovitev CRR
Strežnik za obnovitev CRR je komponenta CRR, ki se izvaja na lastnem navideznem računalniku. Odgovorna je za izvajanje beleženja točk skladnosti in za funkcije za vnovično sinhronizacijo.

GCS
Nadzorni sistem skupin je komponenta VM, ki jo sestavlja naslednje:

Pretvornik sredstev
Pretvornik sredstev je del logike DB2 za VM, ki se nahaja na navideznem računalniku in aplikaciji omogoča, da zahteva dostop do strežnika DB2 za VM. Funkcija zahtevnika aplikacij DRDA je integrirana v pretvornik sredstev.

TSAF
TSAF (Transparent Services Access Facility) je komponenta VM, ki nudi podporo za komunikacije za več medsebojno povezanih sistemov VM. V zbirki TSAF lahko sodeluje do osem sistemov VM, ki jih lahko lokalno omrežje VM (ali javno omrežje) smatra za analogne. Vsak sodelujoči sistem VM mora imeti delujoč navidezni računalnik TSAF. V zbirki TSAF so vsi ID-ji uporabnikov in ID-ji sredstev enkratni.

DB2 za VM uporablja TSAF za usmerjanje zahtev porazdeljene baze podatkov na druge delovne postaje DB2 za VM v zbirki TSAF. Če lokalni sistem VM nima navideznega računalnika AVS, DB2 za VM uporabi TSAF za usmerjanje zahtev DRDA v sistem VM, ki nima navideznega računalnika AVS. AVS omogoča pošiljanje zahtev v druge zbirke TSAF in v sisteme, ki niso DBS za VM.

Zbirka TSAF je prikazana kot ena ali več logičnih enot v omrežju SNA. Do sredstev, ki so v zbirki TSAF definirana kot globalna, lahko dostopajo oddaljeni programi APPC iz kateregakoli mesta v zbirki.

Običajno zbirka TSAF deluje samostojno in neodvisno od VTAM in od omrežja SNA. Vendar pa lahko sodeluje z AVS in VTAM, s čimer omogoči, da oddaljeni programi APPC kjerkoli v omrežju SNA lahko dostopijo do globalnih sredstev. To zahteva, da delovni postaji AVS in VTAM delujeta na enem ali več članih TSAF. TSAF je opisan v priročniku VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.

VTAM
VTAM (Virtual Telecommunications Access Method) nudi podporo za omrežne komunikacije za povezljivost. DB2 za VM za usmerjanje povezav in zahtev v oddaljene sisteme DRDA uporablja VTAM prek AVS. VTAM se uporablja samo za oddaljene zahteve, ki dostopajo do omrežja SNA.

*IDENT
AVS in TSAF uporabljata ime transakcijskega programa (TPN) za usmerjanje zahtev med sistemi VM, ki so povezani prek TSAF in AVS. TPN je lahko registriran prek SNA ali pa je veljavno alfanumerično ime. VM imenuje vrednost TPN ID sredstva. Da se oddaljenim sistemom DRDA omogoči dostop do strežnika DB2 za VM, strežnik DB2 za VM uporablja sistemsko storitev VM IDENTIFY (*IDENT), s katero se definira kot upravljalnik ID-ja globalnega sredstva (TPN). Ko je strežnik enkrat določen kot globalno sredstvo, TSAF in AVS lahko usmerjata zahteve DRDA na strežnik DB2 za VM, če se sprejeti TPN ujema z ID-jem sredstva.

Zgled komunikacijskega toka zahtevnika aplikacij

Naslednji zgled kaže vlogo posameznih komponent pri vzpostavljanju komunikacij med zahtevnikom aplikacij VM in oddaljenim strežnikom DRDA. Slika 27 kaže, kako zahtevnik aplikacij vzpostavi povezavo z AVS in za dostopanje do omrežja SNA uporabi VTAM. Dostop do oddaljenih sredstev ni usmerjen prek lokalnega strežnika aplikacij DB2 za VM.

Slika 27. Zahteva za dostop do oddaljenega sredstva

                                                                          
                                                                         
 

REQTEXT

Denimo, da mora zahtevnik aplikacij DB2 za VM iz zbirke TSAF dostopiti do oddaljenih podatkov, ki jih upravlja strežnik aplikacij DRDA. Po definiciji to pomeni, da delovna postaja TSAF deluje na enem izmed lokalnih gostiteljev VM, na katerem je zahtevnik aplikacij. Tudi komponenta AVS in delovna postaja delujeta v sistemu VM te zbirke TSAF. AVS in VTAM sta lahko v enakem sistemu kot zahtevnik aplikacij.

Ko se zažene delovna postaja VTAM, za omrežje SNA definira lokalni prehod AVS in aktivira eno ali več sej, ki bodo kasneje uporabljene za vzpostavljanje pogovorov.

Ko se zažene delovna postaja AVS, pogodi omejitve sej med lokalnim prehodom AVS in možnimi partnerskimi LU-ji.

Strežnik aplikacij je lahko aktiven ali pa ne. Operater ga mora zagnati, preden lahko obdela zahteve zahtevnika aplikacij.

Zahtevnik aplikacij izda stavek APPC/VM CONNECT, s katerim vzpostavi pogovor LU 6.2 s strežnikom aplikacij. Funkcija CONNECT uporablja imenik za komunikacije, s katerim ime relacijske baze podatkov razdeli v ime povezanega LU in v TPN, ki vključuje naslov strežnika aplikacij v omrežju SNA. Imenik za komunikacije CMS določa tudi raven zaščite pogovora in žetone za zaščito, kot sta ID uporabnika in geslo, ki jih oddaljenemu mestu pošlje zaradi izdajanja pooblastil. Če uporabite SECURITY=PGM, mora zahtevnik aplikacij strežniku aplikacij posredovati ID uporabnika in geslo. ID uporabnika in geslo lahko podate v imeniku za komunikacije CMS ali v zapisu APPCPASS, ki ga definirate z uporabniškim imenikom CP zahtevnika aplikacij. Če uporabite SECURITY=SAME, bo strežniku aplikacij poslan samo prijavni ID VM zahtevnika aplikacij; geslo ni potrebno.

Če na primer uporabite SECURITY=SAME, gostitelj preveri, ali delovna postaja AVS deluje lokalno. Če ne deluje lokalno, gostitelj vzpostavi povezavo med zahtevnikom aplikacij in lokalno delovno postajo TSAF. Lokalna delovna postaja TSAF išče delovno postajo AVS na drugih delovnih postajah TSAF v zbirki TSAF, nato pa z njo vzpostavi povezavo.

Komponenta AVS v zbirki TSAF pretvori povezovalno zahtevo APPC/VM v klic svoji enakovredni funkciji APPC/VTAM. AVS nato uporabi obstoječo sejo ali dodeli novo sejo med prehodom (LU) in oddaljenim LU. AVS nato vzpostavi pogovor med oddaljenim LU in mu posreduje ime LU, TPN, raven zaščite in ID uporabnika. Če je oddaljeni LU tudi sistem VM, sejo in pogovor obravnava komponenta AVS, ki se izvaja v tem sistemu.

Zgled za komunikacijski tok strežnika aplikacij

Naslednji zgled kaže vlogo posameznih komponent pri vzpostavljanju komunikacij med oddaljenim zahtevnikom aplikacij in lokalnim strežnikom DRDA DB2 za VM. Slika 28 kaže, da VTAM usmeri vhodne povezave na določen prehod AVS, nato pa na strežnik aplikacij.

Slika 28. Pridobivanje dostopa do oddaljenega sredstva

                                                                          
                                                                         
 

REQTEXT

Denimo, da strežnik aplikacij DB2 za VM deluje v zbirki TSAF. Po definiciji to pomeni, da delovna postaja TSAF deluje na lokalnem gostitelju, na katerem je zahtevnik aplikacij. Tudi komponenta AVS in delovna postaja delujeta v sistemu VM te zbirke TSAF. AVS in VTAM sta lahko v enakem sistemu kot zahtevnik aplikacij.

Ko se zažene delovna postaja VTAM, za omrežje SNA definira lokalni prehod AVS in aktivira eno ali več sej, ki bodo kasneje uporabljene za vzpostavljanje pogovorov.

Ko se zažene delovna postaja AVS, pogodi omejitve sej med lokalnim prehodom AVS in možnimi partnerskimi LU-ji.

Strežnik aplikacij je lahko aktiven ali pa ne. Operater ga mora zagnati, preden lahko obdela zahteve zahtevnika aplikacij. Ko se zažene strežnik aplikacij, za registriranje ID-jev sredstev, ki jih upravlja z gostiteljskim sistemom VM, uporabi storitev *IDENT. Pri vsaki registraciji bo v notranji tabeli sredstev, ki jo vzdržuje sistem VM, izdelana postavka.

Ko lokalna komponenta AVS vzpostavi sejo s svojim partnerskim LU, sprejme pogovor in gostitelju VM v preverjanje pošlje TPN, ID uporabnika in geslo. VM začne TPN iskati v svoji notranji tabeli sredstev. Ta tabela vsebuje postavko za vsak ID sredstva, ki ga registrirate prek sistemske storitve *IDENT. Če iskanje TPN uspe, VM preveri veljavnost ID-ja uporabnika in gesla s svojim imenikom ali z RACF ali s podobnim izdelkom za zaščito. Če preverjanje uspe, AVS vzpostavi povezavo s strežnikom aplikacij in mu zaradi dodeljevanja pooblastil za bazo podatkov pošlje ID uporabnika.

Če iskanje v tabeli ne uspe, AVS sklepa, da je TPN v drugem sistemu VM zbirke TSAF in vzpostavi povezavo z lokalno delovno postajo TSAF ter ji posreduje ID uporabnika, geslo in TPN. Delovna postaja TSAF preišče druge delovne postaje TSAF v zbirki TSAF. Če katera izmed teh delovnih postaj potrdi obstoj TPN v svoji tabeli sredstev, lokalna delovna postaja TSAF vzpostavi povezavo z oddaljeno delovno postajo TSAF ter ji posreduje ID uporabnika in geslo, ki bosta preverjena s pomočjo imenika VM. Če preverjanje uspe, oddaljena delovna postaja TSAF vzpostavi povezavo s strežnikom aplikacij ter mu zaradi dodeljevanja pooblastil za bazo podatkov posreduje ID uporabnika.

Če želi zahtevnik aplikacij uporabiti podporo za porazdeljeno enoto dela DRDA, s strežnikom aplikacij DB2 za VM vzpostavi zaščiten pogovor (t.j. SYNCLEVEL=SYNCPT). Preden CMS predstavi povezavo z DB2 za VM, na delovni postaji DB2 za VM izdela enoto dela CMS za zaščiten pogovor. DB2 za VM nato to enoto dela CMS uporabi vsakič, ko opravlja delo za zahtevnik. Ko DB2 za VM začne opravljati delo za zahtevnik, to enoto dela CMS registrira z Upravljalnikom točk skladnosti CRR. Ko DB2 nato za zaščiten pogovor sprejme označbo za izvajanje odobritve ali povrnitve, se z zahtevo za potrditev ali povrnitev enote dela obrne na Upravljalnik točk skladnosti CRR. Upravljalnik točk skladnosti CRR nato izvede odobritev ali potrditev, pri tem pa se na strežnik za obnovitev CRR obrne z zahtevo za izvajanje beleženja točk skladnosti.

Glede na kompleksnost usmerjanja povezave lahko pogovor APPC med strežnikom in zahtevnikom aplikacij vključuje tudi druge sisteme. Vendar pa vse vmesne povezave upravlja VM in so vidne za zahtevnik aplikacij ali za aplikacijo uporabnika. Vmesnik APPC/VM strežnikom aplikacij DB2 za VM omogoča komuniciranje z uporabniškimi programi APPC, ki so:


[ Vrh Strani | Predhodna Strani | Naslednja Strani | Obsah | Seznam ]