Vsak Upravljalnik baz podatkov DB2 za VM lahko upravlja eno ali več baz podatkov (naenkrat), nanj pa se običajno sklicuje z imenom baze podatkov, ki jo trenutno upravlja. To ime relacijske baze podatkov je enkratno znotraj niza medsebojno povezanih omrežij SNA.
Različne komponente DRDA in VM, vključene v obdelavo porazdeljene baze podatkov, so opisane spodaj. Te komponente omogočajo Upravljalnikom baz podatkov DB2 za VM dostop do lokalnih relacijskih baz podatkov in komuniciranje z oddaljenimi sistemi v omrežju SNA.
Uporabnik, ki dela na zahtevniku aplikacij, mora imeti pred pošiljanjem zahtev pooblastilo za vzpostavitev povezave prek prehoda AVS. Preden lahko AVS posreduje zahteve uporabnikov, mora imeti sprejemni prehod AVS na strežniku aplikacij pooblastilo za vzpostavitev povezave s strežniškim računalnikom DB2 za VM. Pooblastilo se dodeli s posredovanjem ustreznih krmilnih stavkov imenika IUCV na delovni postaji uporabnika, na delovni postaji z bazo podatkov in na oddajnih in sprejemnih delovnih postajah. Za podrobnosti o tem postopku preberite priročnik VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.
DB2 za VM za razrešitev RDB_NAME za ustrezne podatke usmerjanja uporablja oznako COMDIR :dbname.
Ta posebna datoteka in njena funkcija za komunikacije sta opisani v priročniku VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.
GCS nadzoruje izvajanje aplikacij VTAM, kot je na primer AVS v okolju VM. Navidezni računalniki, ki se izvajajo pod nadzorom GCS, ne uporabljajo CMS.
DB2 za VM uporablja TSAF za usmerjanje zahtev porazdeljene baze podatkov na druge delovne postaje DB2 za VM v zbirki TSAF. Če lokalni sistem VM nima navideznega računalnika AVS, DB2 za VM uporabi TSAF za usmerjanje zahtev DRDA v sistem VM, ki nima navideznega računalnika AVS. AVS omogoča pošiljanje zahtev v druge zbirke TSAF in v sisteme, ki niso DBS za VM.
Zbirka TSAF je prikazana kot ena ali več logičnih enot v omrežju SNA. Do sredstev, ki so v zbirki TSAF definirana kot globalna, lahko dostopajo oddaljeni programi APPC iz kateregakoli mesta v zbirki.
Običajno zbirka TSAF deluje samostojno in neodvisno od VTAM in od omrežja SNA. Vendar pa lahko sodeluje z AVS in VTAM, s čimer omogoči, da oddaljeni programi APPC kjerkoli v omrežju SNA lahko dostopijo do globalnih sredstev. To zahteva, da delovni postaji AVS in VTAM delujeta na enem ali več članih TSAF. TSAF je opisan v priročniku VM/ESA Connectivity Planning, Administration, and Operation.
Naslednji zgled kaže vlogo posameznih komponent pri vzpostavljanju komunikacij med zahtevnikom aplikacij VM in oddaljenim strežnikom DRDA. Slika 27 kaže, kako zahtevnik aplikacij vzpostavi povezavo z AVS in za dostopanje do omrežja SNA uporabi VTAM. Dostop do oddaljenih sredstev ni usmerjen prek lokalnega strežnika aplikacij DB2 za VM.
Slika 27. Zahteva za dostop do oddaljenega sredstva
Denimo, da mora zahtevnik aplikacij DB2 za VM iz zbirke TSAF dostopiti do oddaljenih podatkov, ki jih upravlja strežnik aplikacij DRDA. Po definiciji to pomeni, da delovna postaja TSAF deluje na enem izmed lokalnih gostiteljev VM, na katerem je zahtevnik aplikacij. Tudi komponenta AVS in delovna postaja delujeta v sistemu VM te zbirke TSAF. AVS in VTAM sta lahko v enakem sistemu kot zahtevnik aplikacij.
Ko se zažene delovna postaja VTAM, za omrežje SNA definira lokalni prehod AVS in aktivira eno ali več sej, ki bodo kasneje uporabljene za vzpostavljanje pogovorov.
Ko se zažene delovna postaja AVS, pogodi omejitve sej med lokalnim prehodom AVS in možnimi partnerskimi LU-ji.
Strežnik aplikacij je lahko aktiven ali pa ne. Operater ga mora zagnati, preden lahko obdela zahteve zahtevnika aplikacij.
Zahtevnik aplikacij izda stavek APPC/VM CONNECT, s katerim vzpostavi pogovor LU 6.2 s strežnikom aplikacij. Funkcija CONNECT uporablja imenik za komunikacije, s katerim ime relacijske baze podatkov razdeli v ime povezanega LU in v TPN, ki vključuje naslov strežnika aplikacij v omrežju SNA. Imenik za komunikacije CMS določa tudi raven zaščite pogovora in žetone za zaščito, kot sta ID uporabnika in geslo, ki jih oddaljenemu mestu pošlje zaradi izdajanja pooblastil. Če uporabite SECURITY=PGM, mora zahtevnik aplikacij strežniku aplikacij posredovati ID uporabnika in geslo. ID uporabnika in geslo lahko podate v imeniku za komunikacije CMS ali v zapisu APPCPASS, ki ga definirate z uporabniškim imenikom CP zahtevnika aplikacij. Če uporabite SECURITY=SAME, bo strežniku aplikacij poslan samo prijavni ID VM zahtevnika aplikacij; geslo ni potrebno.
Če na primer uporabite SECURITY=SAME, gostitelj preveri, ali delovna postaja AVS deluje lokalno. Če ne deluje lokalno, gostitelj vzpostavi povezavo med zahtevnikom aplikacij in lokalno delovno postajo TSAF. Lokalna delovna postaja TSAF išče delovno postajo AVS na drugih delovnih postajah TSAF v zbirki TSAF, nato pa z njo vzpostavi povezavo.
Komponenta AVS v zbirki TSAF pretvori povezovalno zahtevo APPC/VM v klic svoji enakovredni funkciji APPC/VTAM. AVS nato uporabi obstoječo sejo ali dodeli novo sejo med prehodom (LU) in oddaljenim LU. AVS nato vzpostavi pogovor med oddaljenim LU in mu posreduje ime LU, TPN, raven zaščite in ID uporabnika. Če je oddaljeni LU tudi sistem VM, sejo in pogovor obravnava komponenta AVS, ki se izvaja v tem sistemu.
Naslednji zgled kaže vlogo posameznih komponent pri vzpostavljanju komunikacij med oddaljenim zahtevnikom aplikacij in lokalnim strežnikom DRDA DB2 za VM. Slika 28 kaže, da VTAM usmeri vhodne povezave na določen prehod AVS, nato pa na strežnik aplikacij.
Slika 28. Pridobivanje dostopa do oddaljenega sredstva
Denimo, da strežnik aplikacij DB2 za VM deluje v zbirki TSAF. Po definiciji to pomeni, da delovna postaja TSAF deluje na lokalnem gostitelju, na katerem je zahtevnik aplikacij. Tudi komponenta AVS in delovna postaja delujeta v sistemu VM te zbirke TSAF. AVS in VTAM sta lahko v enakem sistemu kot zahtevnik aplikacij.
Ko se zažene delovna postaja VTAM, za omrežje SNA definira lokalni prehod AVS in aktivira eno ali več sej, ki bodo kasneje uporabljene za vzpostavljanje pogovorov.
Ko se zažene delovna postaja AVS, pogodi omejitve sej med lokalnim prehodom AVS in možnimi partnerskimi LU-ji.
Strežnik aplikacij je lahko aktiven ali pa ne. Operater ga mora zagnati, preden lahko obdela zahteve zahtevnika aplikacij. Ko se zažene strežnik aplikacij, za registriranje ID-jev sredstev, ki jih upravlja z gostiteljskim sistemom VM, uporabi storitev *IDENT. Pri vsaki registraciji bo v notranji tabeli sredstev, ki jo vzdržuje sistem VM, izdelana postavka.
Ko lokalna komponenta AVS vzpostavi sejo s svojim partnerskim LU, sprejme pogovor in gostitelju VM v preverjanje pošlje TPN, ID uporabnika in geslo. VM začne TPN iskati v svoji notranji tabeli sredstev. Ta tabela vsebuje postavko za vsak ID sredstva, ki ga registrirate prek sistemske storitve *IDENT. Če iskanje TPN uspe, VM preveri veljavnost ID-ja uporabnika in gesla s svojim imenikom ali z RACF ali s podobnim izdelkom za zaščito. Če preverjanje uspe, AVS vzpostavi povezavo s strežnikom aplikacij in mu zaradi dodeljevanja pooblastil za bazo podatkov pošlje ID uporabnika.
Če iskanje v tabeli ne uspe, AVS sklepa, da je TPN v drugem sistemu VM zbirke TSAF in vzpostavi povezavo z lokalno delovno postajo TSAF ter ji posreduje ID uporabnika, geslo in TPN. Delovna postaja TSAF preišče druge delovne postaje TSAF v zbirki TSAF. Če katera izmed teh delovnih postaj potrdi obstoj TPN v svoji tabeli sredstev, lokalna delovna postaja TSAF vzpostavi povezavo z oddaljeno delovno postajo TSAF ter ji posreduje ID uporabnika in geslo, ki bosta preverjena s pomočjo imenika VM. Če preverjanje uspe, oddaljena delovna postaja TSAF vzpostavi povezavo s strežnikom aplikacij ter mu zaradi dodeljevanja pooblastil za bazo podatkov posreduje ID uporabnika.
Če želi zahtevnik aplikacij uporabiti podporo za porazdeljeno enoto dela DRDA, s strežnikom aplikacij DB2 za VM vzpostavi zaščiten pogovor (t.j. SYNCLEVEL=SYNCPT). Preden CMS predstavi povezavo z DB2 za VM, na delovni postaji DB2 za VM izdela enoto dela CMS za zaščiten pogovor. DB2 za VM nato to enoto dela CMS uporabi vsakič, ko opravlja delo za zahtevnik. Ko DB2 za VM začne opravljati delo za zahtevnik, to enoto dela CMS registrira z Upravljalnikom točk skladnosti CRR. Ko DB2 nato za zaščiten pogovor sprejme označbo za izvajanje odobritve ali povrnitve, se z zahtevo za potrditev ali povrnitev enote dela obrne na Upravljalnik točk skladnosti CRR. Upravljalnik točk skladnosti CRR nato izvede odobritev ali potrditev, pri tem pa se na strežnik za obnovitev CRR obrne z zahtevo za izvajanje beleženja točk skladnosti.
Glede na kompleksnost usmerjanja povezave lahko pogovor APPC med strežnikom in zahtevnikom aplikacij vključuje tudi druge sisteme. Vendar pa vse vmesne povezave upravlja VM in so vidne za zahtevnik aplikacij ali za aplikacijo uporabnika. Vmesnik APPC/VM strežnikom aplikacij DB2 za VM omogoča komuniciranje z uporabniškimi programi APPC, ki so: